ZGODOVINA UPORABE RASTLIN
Zdravilne rastline so bile že v najstarejših časih najpomembnejšipripomoček za ohranjanje človekovega zdravja in dobregapočutja.
Zaradi tolikše koristnosti so številne davne civilizacije rastlinampoleg zdravilnih pripisovale tudi magične lastnosti. Povsemupravičeno lahko domnevamo, da so ljudje zelišča tisočletja venaki meri uporabljali v zdravilstvu kot v magičnih obredih. VIraku so odkopali 60 000 let staro grobišče, v katerem so našliosem različnih zdravilnih rastlin, med njimi tudi kitajsko metlinko.
Prvi pisni dokazi o zdravilnih rastlinah in že zelo izpopolnjeniuporabi teh rastlin so nastali po letu 3000 pr. n. š., ko so se začelerazvijati prve civilizacije v Egiptu, na Srednjem vzhodu ter vIndiji in na Kitajskem. Najstarejši ohranjeni zapisi so Ebersovipapirusi, nastali v Egiptu približno leta 1500 pr. n. š. Ti zapisiopisujejo več deset zdravilnih rastlin, uporabo teh rastlin in znjimi povezane uroke in zaklinjanja.
Že v 2. stoletju pr. n. S. je potekala živahna trgovina medEvropo, Srednjim vzhodom, Indijo in preostalo Azijo. Potrgovskih poteh so prenašali tudi številne zdravilne rastline in začimbe.
V Indiji in na Kitajskem sta se razvili zelo izpopolnjeni obliki zeliščarstva, obliki, ki sta bolezni in zdravljenje razlagali podobno kot teorija o štirih telesnih sokovih. Obe zdravilstvi sta se ohranili vse do danes in sta vse bolj priljubljeni tudi drugod po svetu.
Prvi privrženci zdravljenja s kemičnimi snovmi so očitno preveč dobesedno jemali Hipokratov izrek,
da je treba hude bolezni zdraviti s hudimi zdravili.To je v prihodnjih treh stoletjih povsem zavrlo razvoj evropske in severnoameriške zdravniške znanosti,med oblikami zdravljenja pa sta prevladovala puščanje krvi in dajanje močnih odvajal. To zdravilstvo je doseglo neslaven vrhunec na začetku 19. stoletja, ko je njegov največji zagovornik,dr. Benjamin Rush (1745-1813), razglašal, da za opravljanje zdravniškega poklica zadoščata puščanje krvi in kalomel.Čeprav so bili njegovi nazori izjemni in jih vsi takratni zdravniki zagotovo niso upoštevali, pa so po svoje prav gotovo pripomogli
k zmanjševanju pomena zeliščnih zdravil.
“ V strupeno mrzli zimi 1535—1536 so tri ladje Jacquesa Cartiera ostale v skoraj dva metra debelem ledu reke Sv.Lovrenca blizu mesta Montreal. Visoki snežni zameti so posadki preprečevali odhod v mesto, zato je bila prehrana za 110 mornarjev odvisna le od zalog enolične hrane vladijskih skladiščih. Vsa posadka je kmalu začela trpeti zaradi skorbuta in ta je do sredine marca zahteval že 25 življenj. Vse druge mornarje, razen treh ali štirih, pa je bolezen tako prizadela, da ni bilo nobenega upanja, da bodo ozdraveli. Ko so se razmere še poslabšale, je Jacques Cartier po srečnem naključju srečal tamkajšnjega indijanskega poglavarja, ta pa mu je povedal, da je imel enako bolezen in da si jo je na hitro pozdravil s sokovi nekih dreves. Indijankes o nabrale veje tega čarodejnega drevesa, skuhale poparek iz njegovih listov in njegovega lubja ter polagale usedlinsko goščo na noge bolnikov. Tako zdravljeni bolniki so si hitro opomogli in od takrat naprej so francoski mornarji neizmerno občudovali zdravilsko spretnost Indijancev.”Seveda Indijanci niso še nikoli slišali, da je skorbut posledica pomanjkanja vitamina C. Prav tako ne bi mogli razložiti, zakaj
je njihovo zdravljenje odpravilo vsa bolezenska znamenja.
Od začetka 19. stoletja naprej so začela umetna zdravila iz kemičnih laboratorijev vse bolj izpodrivati naravna zdravila iz zdravilnih rastlin.Leta 1803 so iz opijskega maka izločili narkotične alkaloide, že prihodnje leto pa so iz velikega omana pridobili čisti inulin. Salicilno kislino, ki je po kemični zgradbi predhodnica aspirina, so iz belevrbe prvič osamili leta 1838, leta 1860 pa so jo že znali umetno izdelati v laboratoriju. Od takrat naprej sta zeliščarstvo in znanstvena medicina ali biomedicina ubrali popolnoma ločeni poti
V Evropi je konvencionalna medicina že v 19. stoletju poskušala dobiti izključno pravico do zdravljenja po njenih pravilih.Britanskemu parlamentu so že leta 1858 predlagali sprejem zakona, ki bi preprečeval zdravljenje vsem, ki niso končali predpisanih zdravniških šol. Na srečo so ta predlog takrat zavrnili, vendar pa so v številnih drugih državah, npr. v Franciji,Španiji, Italiji in ZDA, sprejeli zakone, ki so ljudem brez zdravniške izobrazbe prepovedovali zdravljenje z zelišči.Zeliščarji so tvegali visoko globo ali zapor celo v primerih, ko so bolnikom po njihovi želji preskrbeli zeliščna zdravila.Zaradi nenehnih pritiskov konvencionalne medicine in deloma tudi zato, da bi zdravljenje z zelišči postalo dopolnilna oblika zdravljenja, ki bi predvsem v revnih industrijskih mestih severne Anglije lahko nadomestila konvencionalno zdravljenje, so v Veliki Britaniji leta 1864 ustanovili Državni inštitut za zdravljenje z zelišči. To je bilo prvo strokovno združenje zeliščarjev in tradicionalnih zeliščarjev na svetu.Njegova dolgoletna zgodovina dokazuje, koliko naporov in vztrajnosti je bilo potrebno, da so lahko zeliščarji ohranili pravico do ponujanja varnih, blagodejnih in učinkovitih
zeliščnih zdravil svojim bolnikom.
Razmere se spreminjajo : čeprav je sodobna medicina s kemičnimi zdravili dosegla številne veličastne uspehe, je z njimi povzročila tudi nekaj grozljivih napak, med katerimi je morda najbolj znana tragedija s talidomidom.Leta 1962 so to pomirjevalo dajali nosečnicam,premalo preizkušeno zdravilo pa je povzročalo hude okvare zarodkov, tako da se je v Veliki Britaniji in Nemčiji rodilo približno 3000 okvarjenih dojenčkov.
Zeliščarstvo je doživelo največje priznanje leta 1949, ko je na Kitajskem zmagala komunistična Rdeča armada pot vodstvom Mao Dzedunga.V tistem času je na Kitajskem že delovala sodobna zahodna medicina, vendar večina podeželskega prebivalstva ni mogla v sodobne bolnišnice, ki so bile edine ustanove z novimi metodami zdravljenja in novimi zdravili. Zaradi velikih razdalj in številčnosti prebivalstva so oblasti morale ohraniti tradicionalno kitajsko zdravilstvo in mu dovoliti, da je delovalo skupaj s konvencionalno zahodno medicino. Vlada je bila dovolj modra, da je ohranila prednosti obeh zdravilnih metod in spodbujala razvoj obeh. Ustanovili so pet velikih visokih šol za tradicionalno kitajsko zdravilstvo, v katerih so poučevali na znanstvenih temeljih. Poleg tega so spodbujali sajenje in predelavo zdravilnih rastlin in skrbeli za kakovost teh rastlin.
Ena izmed napak zahodne medicine je to, da se polasti bolnika,ta pa postaja vse bolj odvisen od zdravnika, zahtevnih medicinskih naprav in novih zdravil. Tradicionalno kitajsko zdravilstvo je povsem drugačno in bolniku dopove, da je sam najbolj odgovoren za ohranjanje svojega zdravja in za zdravljenje bolezni, pri zdravljenju pa zagovarja holističen (celosten) prijem.
Znanstveniki velikokrat zelo težko priznajo, da so lahko naravna zdravila za številne bolezni enako primerna ali celo boljša od kemičnih. Vendar njihova zaverovanost počasi le popušča, ker nove raziskave vedno znova potrjujejo velikou činkovitost pripravkov iz zdravilnih rastlin.
Na podlagi novih raziskav bi moralo zdravljenje z zelišči nejeverneže v medicinskih krogih prepričati, da zelišča niso le slab nadomestek pravih zdravil, ampak so tudi sama po sebi zelo koristna in učinkovita zdravila. Pri izbiri in pripravi zdravilnih pripravkov iz zelišč morajo zeliščarji upoštevati potrebe vsakega posameznega bolnika, najboljše rezultate pa dosežejo, če poleg lajšanja zdravstvenih težav zdravijo tudi globlje vzroke za nastanek bolezni.Takšno zdravljenje se seveda zelo razlikuje od metod konvencionalne medicine, ki povečini predpisuje proti isti bolezni za vse bolnike isto zdravilo.